Prva svetovna vojna

Razmere so bile zelo napete in so po sarajevskem atentatu (organizacija Mlada Bosna) avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove žene Sofije dosegle vrelišče. Avstro-Ogrska je želela poslati svojo srbsko policijo, da razišče njihovo smrt. Do takrat se je Srbija strinjala z vsem, kar si je Avstro-Ogrska želela, saj je temu odloku nasprotoval. To je bil eden od razlogov za izbruh 1. svetovne vojne. Pred vojno je bilo življenje ljudi preprosto, čeprav so napetosti naraščale in nezaupanje zaradi napetih razmer. Srbija in nekatere druge balkanske države so dobile idejo o enotni slovanski državi (bile so pod avstro-ogrsko vlado).

Razvile so se organizacije, ki so še povečale nemire. V vojni ni običajnih ljudi, ki bi bili preveč zaskrbljeni, saj so izobraženi trdili, da bo Evropa v vojnem stanju po nekaj mesecih izgubila surovine. Znanost je bila vprežena v vojno industrijo. Znanstveniki so razvili plinsko-kemijsko industrijo, ki je v prvi svetovni vojni in pretresih dosegla velik razvoj

FRANC FERDINAND

z grozljivimi učinki na bojišču. Začeli so se premiki tudi na področju letalstva, fotografije in orožja, čeprav je bilo osnovno orožje še vedno vojaška puška. Ženske pred vojno niso hodile v službo, niso imele veliko svobode in niso smele sodelovati na izletih, hoditi na razstave, hoditi v gostilne, kaditi, obiskovati kinodvorane, hoditi v trgovino ... Od moških so bile odvisne. V letih 1912 in 1913 sta na Balkanu divjali dve vojni; najprej je balkanska liga (Srbija, Črna gora, Grčija, Bolgarija) osvojila Makedonijo in večino Trakije, nato so se Srbija, Črna gora, Grčija in Bolgarija med seboj spopadle za osvojeno ozemlje. Vojne so bile pomemben predhodnik prve svetovne vojne, saj je bila Avstro-Ogrska globoko zaskrbljena, ker je Srbija močno povečala svoje ozemlje in dobila nov status v regiji. Novo stališče Srbije je skrbelo tudi Nemčijo, ki je na Srbijo gledala kot na satelitsko Rusijo, zato sta bili po sarajevskem atentatu junija 1914 centralni velesili, ki sta bili pripravljeni tvegati vojno in Srbiji postavili ultimat.

Evropa v začetku 20. stoletja od padca Napoleona ni vedela za nobeno večjo vojno, ki bi vključevala vse svetovne velesile, zato je nasilje prve svetovne vojne takrat presenetilo večino prebivalstva. Stanje sveta pred letom 1914 se zdaj imenuje globalizacija. Trgovanje po vsem svetu se je s trinajstega povečalo na tretjino na svetovni lestvici ustvarjanja dobička. To se je v glavnem zgodilo med letoma 1800 in 1913. Med letoma 1855 in 1914 so se naložbe povečale za 20x.

Evropa je bila zaslužna za kar dve tretjini svetovne trgovine in še večji delež svetovnih naložb. Na stotine tisoč delavcev iz tujine je delalo v težkih industrijskih tovarnah. Britanski pisatelj Norman Angell je v svoji najbolj prodajani knjigi z naslovom Evropska optična iluzija leta 1909 izjavil, da je močna konkurenca in nenehna bitka med vodilnimi podjetji nesmiselna. Toda voditelji britanske mornarice so v soodvisnosti nemškega gospodarstva videli slabost, ki bi jo bilo vredno izkoristiti, in Nemčija je kot možnost izbrala vojno, vendar le, če bo hitro minila.

Konec 19. in 20. stoletja je cesarska Nemčija postala ena najpomembnejših evropskih držav. Moč Velike Britanije je v svetovnih morjih že upadala in z njo so uspešno tekmovale ZDA, Japonska in vse bolj Nemčija. Boj za kolonije je postal glavni vzrok za spore med (evropskimi) državami.

Vsak je hotel imeti čim več sveta in čim večje carstvo, da bi utrdil svojo gospodarsko in politično moč v svetu. Takšno osvajalsko politiko modri imenujejo imperializem.

Imperializem bi lahko najosnovneje opredelili kot obliko vladavine, ki

temelji na vojaški sili. V najširšem smislu pa je to lahko podaljšanje ali razširitev vladavine enega, običajno močnejšega politično državnega organizma nad drugim. Leta 1875 je izbruhnila največja vstaja, ki se je v Bosni in Hercegovini spremenila v pravo vojno proti Turkom, leta 1876 pa so spodbudili Srbijo in Črno goro.

Turčija je napovedala vojno. Rusija je pomagala in bila še bolj uspešna. Druge države so se bale, da je Rusija postala premočna, zato so leta 1878 sklicale kongres za ureditev novih meja na Balkanu. Oblikovan je bil Berlinski kongres, ki je določil Srbijo, Črno goro in Romunijo kot samostojne države. Srbija je razširila svoje ozemlje. Črna gora je dobila dostop do morja. Turška država je oslabela (čeprav je imela še veliko posesti v Aziji, Južni Afriki in na Balkanu). V prvi polovici 19. stoletja so bili Grki in Srbi, čeprav majhen del njenega ozemlja, osvobojeni. 7 let pred atentatom v Srbiji se je začela popolna prenova industrijske proizvodnje, imenovane tudi drugi industrijski razvoj.