"Mom, when will I be able to do whatever I want, without your permission?"

Žana je zanimalo, koliko moraš biti star, da ti ni treba več staršev vprašati za dovoljenje. V smehu sem mu odgovorila, da me ne bo treba več ubogati, ko bo imel svojo upokojensko kartico.

Zadnjič sva po napornem dnevu naglas pametovala: "Samo še tri otroke spraviva čez puberteto do odraslosti, pa sva na zeleni veji!" Ker ... Res opažam, da še ne devetletnega Žana na trenutke že "nosi", in težko prenesem, ko si na moje negodovanje dovoli izustiti "Pa kaj, koga briga!" ali ko zavpije "Dovolj vas imam! Čisto vseh! Pustite me pri miru!" in zatem z vso silo zaloputne vrata otroške sobe. Matic pa je zadnjič med sestavljanjem kock povedal: "Znorel bom! Na živce mi gre!" Oh, oh, ne vem, kaj naj rečem ... Če ima že pri sedmih letih slabe živce, kaj bo šele, ko bo star 41 let in ko bo imel svoje otroke, po možnosti (in potihem mu v bistvu privoščim) vsaj pol tako "živahne", kot je on.

"Predpuberteta" je težka stvar. Po mojih izkušnjah se začne nekje okoli petega leta starosti in jo pri 10., 11., 12. letu zamenja prava puberteta, ki traja bogsigavedi kako dolgo (v vsakem primeru za vse starše predolgo). Že zdaj se psihično pripravljam nanjo, ker imam občutek, da bodo vsi trije naši pubertetniki kar naporni.

Zdi se mi, da smo bili v našem otroštvu bolj umirjeni. Ne pravim, da nismo noreli in se lovili, da nismo s polno žlico uživali otroštva. Ampak vsaj jaz mami ali očetu že v osnovni šoli nisem zabrusila, da nečesa ne bom naredila ali da me briga. Nisem loputala z vrati ali v ihti zabrisala igrač po tleh. Nisem vpila, da imam vseh dovolj in da naj me pustijo pri miru. Priznam, da mi je šlo marsikaj "na živce", in vem, da se z marsičem nisem strinjala, ampak ... Kot otrok nisem pogosto naglas ugovarjala. Pa saj – če dobro pomislim – niti ni bilo veliko "priložnosti" za neposluh. Spominjam se namreč, da so nas starši veliko pustili same in pri miru.

Popoldneve sem preživljala z drugimi blokovskimi otroki. Pred blokom smo se igrali, si izmenjavali oblekice Barbik in Kenov, se šli "zemljo krast" in "petelinčke", preskakovali gumitvist in kolebnico ... Dokler nas niso okoli 19. ure z balkonov drugega za drugim poklicale mame, kličoč: "Pridite gor! Večerja je na mizi! Takoj!"

Nihče od odraslih nas ni vseskozi "usmerjal", nadzoroval, nas čuval ali nam ukazoval. Niso nas na vsakem koraku opozarjali, naj pazimo, da ne bi padli, naj se ne podimo, ker bo lahko nesreča, naj čuvamo avtomobile, kolesa, skiroje. A smo vseeno preživeli.

Na veselicah, porokah, rojstnodnevnih slavjih smo spali v ODKLENJENEM avtomobilu. Če je morala mama skočiti v trgovino ali oče na banko, sem čakala pred stavbo v družbi drugih otrok, katerih mame in očetje so hiteli po "kratkih" opravkih. Vedela sem, da med čakanjem v avtomobilu ne smem potegniti ročne zavore, "da ne bi razbila avtomobila", in da ni primerno noreti pred vrati banke ali trgovine, zato "da lahko ljudje neovirano hodijo mimo".

Nikoli, ampak res nikoli nam bi bilo dolgčas in – razen kakšnega zvitega gležnja, zlomljene roke ali v mojem primeru šivane brade – bili smo varni. Ni bilo toliko prometa, mame niso skrbele, da bi nam kdo kaj naredil ali da bi nas lahko kdo "ugrabil". In niso skrbeli, da se nam bo kaj zgodilo v virtualnem svetu. Da, res.

Za starše v sedemdesetih, osemdesetih, devetdesetih je bilo drugače, morda bolj brezskrbno in po mojem mnenju na splošno lažje. Tudi ker še ni bilo pametne tehnologije, od katere smo dandanes odvisni in ki verjetno predstavlja največji izziv staršem v današnjem, modernem svetu. Brez nje si ne znamo več predstavljati življenja in vpliv se začne hočeš ali nočeš takoj po rojstvu. Že novorojenček na prvi vožnji domov v lupinici v avtomobilu posluša zvoke avtoradia. Umetni zvoki ne pojenjajo v zavetju domačih sten, kjer so pogosto prižgani televizorji, računalniki, mobilni telefoni, niti zunaj, kjer povsod iz zvočnikov zvenijo glasba, nagovori, pozivi kupcem, sprehajalcem, naključnim mimoidočim.

Poleg očitnega in nenehnega hrupa me še bolj skrbi tisto nevidno, neznano, prikrito. Tisto, kar starši lahko spregledamo, tisto, kar pritegne naše otroke, jih premami, zbudi zanimanje v njih. Tisto, kar je na spletu, neskončno, neomejeno, nemogoče nadzorovati.

Res se že pripravljam in skušam biti karseda ozaveščena glede uporabe spleta in računalnikov pri otrocih. Že zdaj namreč opažam, da me skušajo včasih "prinesti okoli", da me želijo prepričati, da je nekaj primerno zanje, da si strašno in stalno prizadevajo podaljševati omejen in nadzorovan čas za računalnikom in televizijo. Ne znam predvideti, kaj vse me čaka. Pred nedavnim sem se recimo pogovarjala z mamico 12-letnika, ki je na telefonu brez njene vednosti spremenil gesla in si je nato meni nič tebi nič naložil "prepovedane" strelske igrice z zombiji. Posledica njegovih dejanj je bila odvzem telefona do nadaljnjega, a vseeno ji je ostal grenak priokus, kako je bila lahko tako "nepazljiva in nepozorna". Predvsem pa jo je bolelo izdano zaupanje.

Včasih so bili odrasli odrasli in otroci otroci. Odrasli so imeli odrasle pogovore, otroci smo se medtem igrali in družili s sovrstniki. S kančkom očesa smo opazovali odrasle in sanjarili, kako lepo bo, ko bomo odrasli.Prepričani, da bomo lahko brezskrbno počeli čisto vse, kar si bomo zaželeli. Vsaj tako smo si zmotno predstavljali. A danes kot odrasli vemo, da imamo kot starši pomembno nalogo in veliko odgovornost, da bodo naši otroci odrasli v odgovorne odrasle. Sem se pa vseeno odločila, da se bom bolj sprostila, da se bom več smejala in da bom najinim trem tudi pustila, da naj vsaj malo "padejo" in naj se kdaj pa kdaj "potolčejo". Načrtno se bom trudila manj skrbeti, a hkrati bom vselej poskrbela zanje. Vedno jim bom na voljo, vedno se bodo lahko obrnili name, vedno jim bom pomagala in jim stala ob strani. In vedno, vedno jih bom imela najrajši na svetu in celem planetu, pa še v vesolju ter neskončnokrat nazaj, naprej in naokoli.

Hvala,ker ste prebrali moj članek.

Lep dan.

@Kaya