"How I enjoyed eating ice cream on the couch in complete solitude!"

Saj veste, da imam naše tri "sončke" rada do lune in nazaj, pa še enkrat naokoli in vse do neskončnosti. Ampak vseeno sem neizmerno uživala, ko sem bila včeraj popoldne čisto sama doma. Za približno tri ure je bila cela hiša popolnoma prazna. Tiha. Tako tiha, da sem lahko slišala sama sebe razmišljati. Po več kot pol leta.

Žan je šel na sprehod z babico, Matic z dedijem, Mija z očkom in jaz sem čisto sama ostala doma. Takoj, ko so se za zadnjim zaprla vrata in me je minil trenutni šok zaradi preveč miru, sem se pognala v zamrzovalnik po banjico sladoleda z okusom brownie-ja in karamele. Usedla sem se na kavč, prižgala televizijo, znižala glas na tiho, prekrila sladoled s čokoladnim grehom in ga skoraj celega pojedla. Brez kančka slabe vesti in v popolni tišini. Kako zelo sem uživala ob sladkanju v popolnem miru brez tisočerih zvedavih vprašanj "Mami, kaj ješ?", "Zakaj ti lahko sladoled, jaz pa ne?", "Mmmm, lahko poskusim?", "Evo, smo si še mi prinesli žličke. Si delimo?" in tako naprej. Ne, nihče me ni motil; sladoled sem pojedla sama samcata in se medtem niti za sekundo nisem počutila osamljeno.

Vmes sem pogledala nov del serije, ki jo trenutno spremljam. Po njenem koncu sem vzela v roke knjigo, ki jo trenutno berem. A že po približno 10 prebranih listih sem se zalotila, kako mi pogled uhaja k vratom, skozi okno, pa v tla, ki so bila po več delih prekrita z igračami, na debelo plast prahu po policah, ki sem ga prejšnje dni (namenoma) spregledala, in na krušne drobtinice, ki so ostale pod mizo po kosilu. Seveda sem vzela krpo in pobrisala nadležne prašne delce ter iz shrambe privlekla sesalec. Med sesanjem sem ugotovila, da ne bi bilo slabo, če bi še malo pobrisala po tleh, in na koncu sem še zloščila parket ter ploščice v kopalnici. Nato sem opazila, da gre h koncu nekaj jabolk in da je v hladilniku vlečeno testo ter da bi bilo morda lepo, če bi naše "pohajalčke" ob prihodu domov pričakal topel jabolčni zavitek. In sem se ga lotila.

Ko sem v pekač postavila zadnji zavitek, pa je zazvonil telefon. "Matica tako zelo kakat, naju bi lahko prišla iskat z avtom?" je prosil tast. Zavitek sem na hitro premazala z oljem, ga potisnila v ogreto pečico, nastavila opozorilno uro in pohitela reševat našega sedemletnika v stiski. Moje blažene samote je bilo konec v trenutku, ko sem ju pobrala na poti domov. A vseeno je bilo super. Res, res, res mi je prijalo, kolikor časa je pač trajalo. Namreč, popolnoma sama sem bila doma po več kot pol leta. Ja, prav ste prebrali, po več kot šestih mesecih. Ob šolanju na daljavo, zaprtih vrtcih, prepovedi prehajanja občinskih meja, delu na domu in drugih ukrepih smo namreč vsi večinoma doma in stalno skupaj. Skupaj in istočasno se šolamo, delamo, se sprehajamo, se igramo pred hišo, beremo, gledamo televizijo, igramo namizne igre, jemo, dihamo.Nenehno tičimo skupaj in vsi se večinoma držimo doma.

In velikokrat je kar naporno. Ravno danes je moral Matic za šolo na daljavo izdelati številski trak. Izrezal je trak šeleshamerja in jaz sem jih za vsak slučaj izrezala še nekaj. Svetovala sem mu, naj potrebno najprej zapiše z navadnim svinčnikom, če bi se slučajno zmotil, če bi številke grdo zapisal, če bi se uštel pri številu črtic na traku. Seveda me pri prvih treh! poskusih ni poslušal, nato je vse zapisal z najgršo temno rjavo barvo, petič! je bila ničla na začetku ogromna in osmica že tako majhna, da sem jo komajda razbrala, šestič! pa ne vem več, kaj točno je bilo narobe. Če se prav spomnim, je zamenjal šestico in devetico. Uspelo mu je v sedmem! poskusu, jaz pa sem ponosna, ker vmes kljub vsemu nisem izgubila živcev in ker je nalogo na koncu vendarle opravil lepo. Vmes sem skušala delati, Žan je vsakih nekaj sekund potreboval pomoč pri poskusih za tekmovanje Kresnička, Mija pa mi je iz svoje lesene kuhinjice nosila "kavico" in "piškote" ter mi prigovarjala: "Mami, poskusi, poskusi, kako je dobro! Pokusi, zdaj! Zdaj, takoj!"

Najbolje bi bilo, če bi bila lahko na petih koncih naenkrat. A vem, da ni možno, in tudi vem, da na vsake toliko potrebujem oddih. Tišino.Čas samo zase. Takrat grem najraje na sprehod v gozd, kjer se ponavadi zadržim dlje, kot bi se smela. Zavedam pa se, da si starši v korona časih veliko težje privoščimo trenutke brez otrok in po pogovorih s prijateljicami imamo vsi – tako starši kot tudi otroci – povečini že kar dovolj zaprtja, ukrepov, omejitev, šole na daljavo. Pogrešamo staro normalnost in upamo, da se bomo lahko kmalu, kmalu vrnili vanjo.

Do tedaj moramo biti optimistični. Ne gre drugače. Jaz vem, da bo vse v redu in da bomo zdržali. Vmes pa bo vsega – smeha, veselja, ljubezni, pa tudi joka in krega, globokih vdihov in izdihov.Jaz imam že načrt za popoldanski "odklop". Proti večeru, ko se očka vrne iz Ljubljane, se nameravam zapeljati v najbližje mesto po nakupih v drogerijo. Komaj čakam. Prej si bom oprala lase, se naličila (četudi bo večino mojega obraza prekrivala zaščitna maska), se po dolgem času znova stlačila v kavbojke, si obula sandale z visoko peto in povrh oblekla novo črno poletno oblekico., ki sem jo zadnjič naročila po spletu. V trgovini se bom zadržala več kot pol ure, čeprav bi v resnici in v normalnih časih lahko vse nakupila v manj kot 15 minutah. Vsak izdelek bom skrbno prijela v roko in pozorno prebrala vsako besedo deklaracije. Tak bo tokrat pač moj coronski "shopping". Počasen, umirjen in nenormalno doooolg.

Hvala,ker ste prebrali članek.

Se že veselim naslednjih snidenj.

Lep dan.

@Kaya